Marec je praznik vseh žensk in še posebej vseh mam. Vsem ženskam želimo, da bi svojo ženskonst živele in bile nanjo ponosne. Čestitamo za praznika in vabimo k branju razmišljanja osmošolke
O mamah malo drugače
Učiteljica mi je dala nalogo, naj napišem nekaj o ženskah in mamah. Kar hočem. “Tudi prav,” sem si mislila. Jasno, naprej sem si mislila ogledati nekaj spletnih stani, nato pa ”skopipejstati” malo od tu in malo od tam in nastal bo prav lep zapis. No, pa ni bilo čisto tako. Jaz, Anja iz 8. razreda pa že ne kradem po “netu”. Sploh pa ne stvari, ki mi niso všeč.
No, to je bil samo uvod, sedaj pa k stvari.
Ženske in mame. Ženske? Mame? A je sploh kakšna razlika? Ja, biologi bi rekli, da je mama tista ženska, ki rodi otroka. Zakomplicirano. Jaz sem imela dve mami, mamo od mame in mamo od mene. Mama od mame me je še bolj skrbno razvajala in varovala, kadar mame od mene ni bilo doma. O, kakšno srečo imajo šele tisti, ki imajo še mamo od moje mame od mami. Že res, da kakšni rečemo mama, mami, babi, prababi ali nona , ampak bistvo še vedno ostaja. Mama je območje, kjer si brezpogojno ljubljen, brezpogojno sprejet in brezpogojno varovan. Pa kaj še hočeš, človek?
Pa tudi te stvari se spreminjajo. Ko sem bila še čisto majhna punčka, je edino mama znala oskrbeti moje stolčeno koleno, bolje kot zdravnik. Imela je čudežno zdravilo, to je bilo mehko naročje, nežna pesmica in sladek bombonček, ki je imel večji učinek kot aspirin. Ob teh besedah sem se pravzaprav spomnila lastnega dogodka, ko sem imela stolčeno koleno. Pravzaprav, sta bili to kar obe koleni. Vam bom kar povedala, kako je bilo. Z družino smo bili na morju in pred našim apartmajem so bile stopnice. Enkrat smo sedeli zunaj, na svežem zraku prav blizu teh stopnic. In ker sem bila zelo svojeglava, sem se seveda odločila, da grem skakat s stopnic. Oh, to je bilo veselo! Dokler nisem padla in po kolenu se je vlila kri. Mamica mi je oskrbela rano, ko pa je to storila, sem jaz veselo stekla nazaj k stopnicam. Ker je mami že videla mojo namero, je odšla v stanovanje po še malo mokrih brisačk in ko se je vrnila, jo je spet čakalo krvavo koleno. Tak dogodek se je kar nekajkrat še ponovil … Ni kaj, vsak je bil enkrat mlad in svojeglav, jaz pa še posebej.
Potem, neverjetno, se je mama spremenila. Kar naenkrat je od mene pričakovala nemogoče stvari. Hotela je, da nosim sredi zime, pri minus 20 stopinjah celzija, dolge podložene hlače in žabe! Bog se usmili, mami, jaz hočem vendar krilce malo nad kolenčkom. Danes se mi dozdeva, da je imela celo prav, saj so zime res peklensko mrzle.
Potem pa pride šolanje. Osnovna šola mine še preden mignemo s prstom in že nam bo nasproti prišla srednja šola, kjer bo spet drugačna zgodba. Vstajati bo treba zgodaj zjutraj, iti na avtobus, domov pa se vrniti pozno popoldne. Za pogovor nam bo skoraj zmanjkalo časa! Domače naloge, učenje, domače naloge in še enkrat učenje. Seveda, da ne bo kdo pomislil, da je vse to res učenje. No, malo že, ampak večino časa vsak povprečen najstnik preživi za telefonom. No, saj bi ga jaz tudi, če ne bi ”šlo” preveč denarja. Ugotovila sem,da je najcenejša možnost ta, da prepričam sošolko, da me ona pokliče, nato pa se brezskrbno pogovarjava več kot 2 uri. Mami pa ta čas misli, da se učim. Seveda, rezultati ”učenja” se bodo pokazali takoj, ko bo le prišel na vrsto kak preizkus znanja. Ampak, za slabo oceno ne bomo krivi mi, pač pa učitelj, ker je sestavil tak butast test.
Naslednji korak, ki ga nameravam narediti za srednjo šolo pa je fakulteta. Oh, tam je šele učenja! Če bomo hoteli doseči poklic, ki si ga želimo opravljati, bo treba kar pošteno zavihati rokave. Spet bo tam učenje in domače naloge, ki jim kar še ni konca. Mislim, komu se pa da delati domače naloge celo osnovno šolo (9 let), celo gimnazijo (ponavadi 4 leta) in še cel faks (ponavadi 4 leta). Če to seštejemo, dobimo približno 17 let domačih nalog in učenja. Na faksu vsi komaj čakajo, da se mučenje konča in gredo končno v službo. Ampak ni vse tako preprosto. Med pritoževanjem, kako je vse to bedno, ima mama vedno kakšno misel ali pa kakšen nauk, ki ti ga pove, da se počutiš grozno, ko samo pomisliš na službo.
Seveda, fakultete bo takoj konec, minila bo skoraj tako hitro kot srednja šola, če ne še hitreje. Bržkone se bomo morali truditi, da dobimo zaposlitev in mislim, da bo fino, če bomo imeli kak mamin nasvet.
Kasneje v življenju si svojega življenja ne moremo predstavljati brez mame. Predstavljala nam bo oporo, ki se je prej še nismo zavedali, saj bomo takrat samostojni, imeli delo, večinoma tudi svoje nove družinice in s tem tudi nove težave. Mame nam bodo vedno na razpolago in nanje se vedno lahko obrnemo s prošnjo za nasvet.
No, pa je to to. Sedaj pa jaz kar grem, saj mislim, da je moja naloga tu končana. Spis o mamah in ženskah sem napisala, vam ga prebrala, to pa je moja učiteljica tudi hotela. Želim vam še naprej prijeten dan na naši prelepi Limbarski gori. (opmba: Anja je spis javno prebrala na prireditvi 24. Pohod po nagelj, 25. 3. 2012 na Limbarski gori)
ANJA
