Bravo, v tej številki pa smo našli pridne pisce. To so naši najmlajši učenci. Bravo. V ustvarjalnici pa najdete tudi kaj bolj odraslega

V 2. a razredu smo ustvarili RAZREDNO PRAVLJICO z naslovom

 

TRIJE SINOVI IN ČAROBNA KROGLA

NEKOČ JE ŽIVEL REVEN KMET, KI JE IMEL VELIKO ŽIVALI. NI IMEL ŽENE, IMEL JE TRI OTROKE. KMALU SE JE POROČIL Z OŠABNO ŽENO. NEKEGA DNE JE POSLALA OTROKE V GOZD NABIRAT JAGODE. OTROCI SO SE V GOZDU IZGUBILI. KMETA JE ZELO ZASKRBELO. ŠEL JIH JE ISKAT S KONJI IN VOZOM, A JIH NI NAŠEL, ZATO JE ŽENO NAPODIL IZ HIŠE. OTROCI SO BILI V GOZDU ŽE LAČNI. NAJEDLI SO SE GOZDNIH PLODOV. KO SO HODILI, SO PRIŠLI DO MAJHNE HIŠICE IN UTRUJENI ZASPALI. NASLEDNJI DAN SO NADALJEVALI POT. OPAZILI SO GRM, V KATEREM SE JE NEKAJ BLEŠČALO. ZAGLEDALI SO ČAROBNO KROGLO, KI VSAKEMU IZPOLNI ENO ŽELJO. NAJSTAREJŠI SI JE ZAŽELEL, DA BI NAŠLI POT DOMOV. SREDNJI SI JE ZAŽELEL, DA NE BI BILI VEČ REVNI. NAJMLAJŠI PA SI JE ZAŽELEL, DA BI DOBILI NOVO MAMO, KI BI BILA PRIJAZNA IN DOBREGA SRCA. KROGLA JIM JE IZPOLNILA VSE TRI ŽELJE. IN VSI SKUPAJ SO SREČNO ŽIVELI DO KONCA SVOJIH DNI.


V 4. razredu pa  je nastala

Črna packa

Bilo je pred 3 000 leti, ko so govorili, da vsako noč iz vesolja s svojo turbo raketo prileti črna packa. Nismo se je bali. Prijazna je bila takrat, ko smo ji v zameno kaj dali. Na primer čokoladno super mleko ali pa piškote za njeno turbo raketo.

No, jaz tega nisem verjela. Moj starejši brat pa. Vsak dan je po trgovini vpil: “Kupimo super čokoladno mleko. Ne ali pa ne, rajši piškote. ” Kajti trdil je, da ga je črna packa že obiskala.

Neke noči pa je na vrata moje sobe nekdo potrkal. Zbudila sem se. “Oprostite, da motim. Sem črna packa. Če mi takoj ne daš mleka ali piškotov, te zaprem za 1000 x 5 – 3 + 300 let.” Hitro sem stekla po mleko in piškote. Takoj je bila boljše volje. Spraševala je, od kod sem, kako mi je ime in podobno.

Čez čas sem jo že spravila iz naše hiše. Odpeljala se je s svojo turbo raketo. In nikoli se ni vrnila. Mogoče se ji je pokvarila raketa?

Špela Peterka, 4. a


Enooki osvojil Cvetko, mi pa vesolje

(domišljijski spis)

Zgodba se dogaja v daljni prihodnosti. Pripravljamo se na vzlet z raketo v vesolje. Pet-štiri-tri-dva-ena-odhod.

Let poteka gladko. Posadka: častnik Zlatko, stotnik Zakladko, astronavtka Cvetka in jaz, Marjetka. Gre nam kot po maslu. Nenadoma se pojavi huda turbulenca. Vse nas premetava, naprave odpovedujejo in pripravljamo se na bridki konec. Naenkrat Zakladko zagleda planet v obliki pristajalne steze. Cvetkine naprave še delujejo in s skupnimi močmi pristanemo. V trenutku, ko pristanemo, se raketa sesuje v prah. Čisto smo pretreseni, ko nas zgrabijo neznane sile. Znašli smo se v čudoviti vesoljski napravi. Poveljuje ji kapitan Enooki Vili. Najprej so bili do nas nezaupljivi. Zahvalili smo se za gostoljubje in do nas so postali prijaznejši. Povedali so nam, da so tudi oni nekoč prileteli z raketo. Postali so pirati in zgradili vesoljsko hobotnico. Zdaj plenijo po vesolju in delijo revnim. Na Zemljo se ni moč vrniti, ker je oddaljena več milijonov svetlobnih let. Enooki Vili nas je povabil na praznovanje novega leta, ki bo nastopilo čez pet minut. Pokazali so nam njihove igre, mi pa svoje. Hrana je bila odlična, glasba poskočna. Cvetko je Vili prosil za ples, ker se je začel nov dan in to je bil Vilijev rojstni dan. Vsi smo se zabavali. Hobotnico smo dodelali tako, da smo se vsi skupaj vrnili na Zemljo. In živeli srečno do konca svojih dni.

Anika Pestotnik, 4. a


Škrat Niko

Nekoč pred davnimi časi je živel nagajivi škrat Niko. Prebival je v gozdu in tam počel vragolije. Lisice je cukal za repe, pticam kradel jajca in zajce žgečkal po ušesih. Živali v gozdu so vedele, da je nagajiv, a so ga imele rade.

Nekega dne je v gozd zašel deček Martin. Lovil je metulje in se tako izgubil v gozdu. Bilo mu je hudo, jokal je. Martina je opazil tudi škrat Niko. Pomislil je, kako bi mu ponagajal. Po tleh mu je nastavil zanke, da je Martin hudo padel in se jokal. Ob Martinovih debelih solzah je Niko ugotovil, da ne dela prav. Spregovoril je z njim. Martin je bil presenečen, ko je videl škrata. Niko je sklenil, da bo pomagal dečku. Martin je povedal škratu svojo zgodbo, da išče pot domov. Niko je naredil načrt. Zažvižgal je na svojo čarobno piščal. Od vsepovsod so pritekle gozdne živali in priletele ptice. Niko jih je prosil, če lahko Martinu pokažejo pot iz gozda. Martina so posadile na jelenov hrbet in v spremstvu ostalih živali ga je jelen odnesel prek sedmih gora domov. Ob robu gozda se je Martin zahvali škratu Niku in gozdnim živalim za vse, kar so storile zanj.

Škrat Niko je bil srečen, ker je pomagal. Od sedaj naprej ni bil več nagajivi, ampak dobri škrat Niko.

Janez Fale, 4. razred

(Skupno 133 obiskov, današnjih obiskov 1)