Legenda o Limbarskem gradu

LEGENDA O LIMBARSKEM GRADU

Učenci 1. razreda v podaljšanem bivanju so v mesecu septembru spoznali Legendo o limbarskem gradu.

Najprej smo se pogovarjali o tem, kako mislijo, da je včasih izgledal grad, katere osebe so živele na gradu in katere živali so bile na gradu in v bližini gradu.

Potem smo prebrali legendo. Otrokom je bila zelo všeč.

Odločili smo se izdelati glavne osebe in živali, prisotne v legendi. Ko so bile izdelane, smo jim posodili še glasove in se predstavili v njihovem imenu. Izdelali smo tudi lepe plakate in grbe Moravč s cvetom lilije. Vse to smo predstavili na srečanju za starše.

Marija Gotar in učenci 1. razreda OPB

Fotogalerija

LEGENDA NA LIMBARSKEM GRADU

Pred mnogimi časi, ko so po deželi še hodili Vile in Škratje, je zrasel prelep grad. Na tem mestu se je gorska vila zaljubila v svojega izbranca.Počasi so se tudi ljudje začeli naseljevati v gradu ljubezni.

Mnogo let kasneje se je graščaku in presvetli gospe rodila hčerkica, ki so jo vsi krstili kot Lilijo. Bila je nebeško lepa. Vsi so ji želeli lepo življenje.

Imela je skrbnega očeta in ljubečo mater. Vsi kmetje so se veselili vsakega rojstnega dne graščakove hčerkice, saj je ob rojstnem dnevu graščak vse povabil na grad in dobrot ni manjkalo. Vsi so prihajali na grad samo zato, da bi videli njeno lepoto.

Lilija je redno odhajala na dolge sprehode po pokrajini. Nekega prelepega dne, ko je sonce sijalo že navsezgodaj, je Lilija odšla na njeno skrito mesto, ki ga je imela tako rada.Skriti mesto je bila jasa, na robu katere je tekel potoček, , za to mesto ni vedel nihče, razen mlade lepe Lilije. Nekega dne jo je doletelo nekaj, na kar je potem še dolgo premišljevala.

Ko je sedela na trati in opazovala srno je srna obstala kot vkopana .Lilija je zaslišala prelepo melodijo piščali, ki je vse živali enostavno tako začarala, da so obstale in prisluhnile tej prečudoviti glasbi. Ni vedela, od kod prihaja lepa melodija.Lilija je vstala in poskušala ugotoviti, od kod prihaja ta glasba.

Ko je hodila po soteski je slišala glasbo in na drugi strani na senco nekoga, ki je igral na piščal. Ko je zaklicala, se je senca izgubila. Bilo ji je žal, da je tako prestrašila tistega, ki je znal iz piščali izvabiti tako prečudovito glasbo

Ko se je vračala v grad, je sklenila očetu povedati, da želi imeti na proslavi rojstnega dne to glasbo, da bo odkrila kdo je tisti, ki začara vse živali, da obstanejo in poslušajo glasbo.

Vsak dan je odhajala na jaso, da bi slišala tisto glasbo, a je ni slišala več. Komaj je čakala na rojstni dan, saj je vedela da bo njen oče našel tistega, ki je igral čarobno glasbo na preprosto piščalko.

Njen oče je poslal svoje služabnike po vsej deželi, da bi našli tistega, ki je igral na piščal in tisto melodijo je poznala samo Lilija.

Res se je oglasilo veliko mladeničev, ki so igrali na piščal, a ni bilo tistega, ki je znal iz piščali izvabiti tako lepo melodijo, Tega mladeniča med njimi ni bilo in oče je poslal še enkrat vse, da bi ga poiskali.

Spraševali so povsod in na koncu so potrkali tudi na vrata najbolj uboge koče, nekoliko oddaljene od vasi. Ko je sel končno našel pot, je potrkal na vrata. Dolgo se nihče ni javil, potem pa je sel za zaslišal škrtanje vrat.

‘Kdo si in kaj hočeš?’ se je oglasil izmučen ženski glas.

‘Sel sem in prihajam od presvetlega graščaka.’ je odgovoril sel.

‘Le kaj hoče presvetli gospod od mene, uboge ženice, ki nimam ničesar da bi mu lahko

dala.’ je odgovorila ženica.

‘Ne, gospodar ne zahteva ničesar od vas, sprašuje le, če imate vi koga, ki zna tako lepo igrati na piščal.’ je mirno odgovoril sel.

‘Jaz nimam nikogar takega, imam le sina, ki pase visoko na gorah in le redko pride v dolino.’ je odgovorila ženica.

‘Pa zna vaš sin igrati na piščal?’ jo je vprašal sel.

‘Tega ne vem, ker ko je odhajal ni imel piščali in tudi ne vem, ali zna sploh kaj igrati.’ je odgovorila ženica.

‘Kako naj pridemo do njega?’ je vprašal sel in ženica mu je povedala kje sin pase.

Naslednji dan so sli odjahali visoko na goro,da bi našli sina uboge ženice in da bi videli, ali je on tisti, ki zna igrati na piščal. Ko so našli mesto, kjer je pasel pastir svojo čredo, so konji obstali kot vkopani. Zdaj so spet vsi zaslišali prečudovito melodijo in vedeli so, da so našli tistega, ki ga je mlada lepa Lilija hotela imeti na rojstnem dnevu.

V gradu je bilo vse pripravljeno za slavje. Mlada Lilija je bila zelo nestrpna, ker ni vedela ali ji bo oče uresničil edino željo. Oče in mati sta se posebno potrudila, saj bo kmalu stara šestnajst let Sedla je na svečano mesto in slavje se je lahko začelo. Zaslišala se je glasba in grajski norček je pričel z vragolijami,. Mlada Lilija pa je hotela vedeti ali je oče našel tisto, kar si je edino želela za svoj rojstni dan.

Oče pomignil glasbenikom, da so utihnili. Vsi so obstali in se spraševali, kaj bo zdaj. In oglasila se je čarobna piščal. Izza glasbenikov je stopil mladenič, ki je igral na piščal.

Mlada Lilija je strmela v mladeniča .Ko je nehal igrati, se ji je nasmehnil in odšel. Sploh se ni zavedala, da mladeniča ni več v dvorani

Ko je bila stara osemnajst let, se je njen oče pripravljal, da bi jo oženil z nekim pomembnim mladeničem. Lilija je pa rekla: ‘Oče, poročila se bom s tistim, ki mi bo prinesel najlepši dar in mi zaigral najlepšo melodijo,’

Oče je, oddal takšen oglas da se poiščejo vsi, ki bi znali biti tako dobri,. Da bi prinesli najlepše darilo in zaigrali najlepšo melodijo.

Dneve in tedne so jahali sli po deželi in oznanjali, da da iščerjo moža za Lilijo.. In res so hodili na grad mladeniči in čakali dan, ki je bil razglašen za snubljenje.

Veliko jih je čakalo v vrsti in vsi so med sabo primerjali zaklade iz zlata, diamantov, biserov in rubinov. Vsak je imel glasbenike s sabo in pripravljali so se za nastop. Ko so jih klicali po imenu, so odhajali v dvorano in se na različne načine postavljali.

. Ko so najavljali zadnjega, je mlada Lilija upala, da bo to on. Ko je stopil v dvorano je Lilija obupano pomislila, da ga ne bo.

Mladenič, je bil ogrnjen v dolgo ponošeno ogrinjalo, z širokim klobukom, ki mu je skrival obraz. Sluge ga skoraj niso spustile v dvorano, saj ni bil noben plemenitaš in tudi darila in orkestra ni imel. A jih je graščak ustavil in dovolil da se

postavi pred njega in njeno hčerko. Ko se je približal, je izpod ogrinjala vzel kozarec, v katerem so bila tri zelena stebelca. Potem je vzel v roko piščal in zaigral prečudovito melodijo. In komaj je začel igrati, so se v kozarcu tri stebelca zganila in kmalu so se iz stebel pokazale tri prečudovite lilije. Skozi okno so prileteli ptički in posedli na rožicah in se zibali po glasbi piščali. Mlada Lilija je skoraj kriknila od veselja in poletela v objem mladeniču. Oče ni imel kaj reči, ker je videl, kako srečna in zaljubljena je njena hčerka.

Mladenič je prinesel najlepši dar in zaigral najlepšo melodijo, ki je iz zelenja pričarala najlepši cvet, rožo lilijo, ki je nosila ime mladenke in ženske, ki je kmalu postala žena preprostega pastirja. Ljubezen ju je združila.

Ko je čez leto dni mladenič, njen mož prišel domov, je izza hrbta potegnil šopek lilij in jih podaril svoji ženi in ji rekel:

‘Zate, naj bo to tvoj najlepši dan žene in matere.’

Ko sta dočakala pozno starost in se poslovila od tega sveta, je okoli gradu naenkrat začelo rasti veliko lilij. In od takrat dalje so gradu rekli Grad Lililj.

VIR: http://www.rtvslo.si/blog/johanbank/slovenski-gradovi-in-legende-lxxvi/39368

       http://www.limbarskagora.com/Home/razna-vsebina/slovenski-gradovi-in-legende—limbarski-grad

(C) Andreja Vavpetič & Zdenka Wicher