Po končani zlati bralni znački smo si zaslužili dober izlet, ki smo ga tudi dobili.

Zjutraj smo se ob zgodnji uri zbrali pred šolo in se odpravili proti Cerkvi Sv. Duha na Javorci. Ko smo se vzpenjali je bila pot zelo ozka in strma. Po 20 min hoje smo zagledali prelepo cerkev. Čeprav ni bila odprta, smo lahko videli notranjost, ki je bila veličastna. Zunanjost cerkve krasi 18 grbov dežel Avstro-Ogrske ter Reke in Trsta, notranjost pa barvite poslikave.

Peljali smo se naprej do italijanske kostnice nad Kobaridom. Ob cesti smo opazili postavljene postaje križevega pota. Ko smo prispeli smo zagledali vojaški spomenik, ki je edina kostnica padlih italijanskih vojakov v Sloveniji. Do cerkve Sv. Antona so fantje našteli 87 stopnic. Malo smo fotografirali razgled nad Kobaridom in se odpravili naprej.

Na prvi slap, na katerega smo šli je bil slap Kozjak. Do slapu vodi urejena sprehajalna pot, ki jo mestoma dopolnjujejo leseni mostički in končna terasa, iz katere se odstira mističen pogled proti skalnem amfiteatru z zelenim tolmunom in belim pramenom slapu Kozjak.

Naslednji slap je bil slap Boka, ki je najbolj vodnat in najmogočnejši slovenski slap. Čeprav smo se kar malo utrudili po vseh stopicah do slapu, je bil pogled na navpične skalne stene sredi katerih se bogato šopiri slap Boka prava paša za oči.

Ustavili smo se tudi v Bovcu za 45 min. Učenci smo šli najprej na sladoled in palačinke ter se malo sprehodili po mestu. Nato smo šli v trgovino po pijačo in prisedli k učiteljicama ter malo poklepetali.

Po pavzi v Bovcu smo se napotili proti slapu Virje. Osupel nas je očarljiv pogled na visok pramenast slap, pod katerim nastaja tolmun zelenih odtenkov, ujet med bujno rastje in z mahom poraščene skale. Z učenci smo v vodo zmetali 52 kamenčkov in opazili nekaj kovancev v vodi, ki so jih ljudje vrgli noter za srečo.

Peljali smo se proti Koritom Soče, vendar smo malce zašli in se peljali v prelepo vas Lepeno. Z pomočjo navigacije smo našli Korita Soče ter občudovali njeno veličastno strugo.  Opozorili smo tujce, ki so kljub prepovedi skakali iz skalnih pečin v Sočo  in jim skušali dopovedati, da naj spoštujejo našo deželo in njene naravne zaklade. Kajti prvinska Korita Soča so zaščitena naravno bogastvo Triglavskega parka, ki ga je potrebno ohranjati tudi za naslednje generacije. Potipali smo vodo, ki je bila ledeno mrzla ter se odpravili naprej.

Ustavili smo se na Vršiču, kjer je najboljša fotografinja Mojiceja  naredila najlepšo sliko tega dne. Ker je bil na Vršiču tudi sneg, smo se seveda tudi kepali.

Šli smo naprej do jezera Jasna, kjer smo se poslikali ob bronastem kipu kozoroga in si ogledali jezero.

Nazadnje pa smo šli še v center Kranjske Gore, kjer smo si v piceriji privoščili pico. Še dobro, da smo  sedeli v notranjosti, kajti zunaj je začelo deževati in grmeti. Ravno prav. Kajti  prelepo sončno vreme nas je spremljalo od jutra pa vse do večera.  

Ko smo pojedli se je vreme umirilo in odpravili smo se proti domu. Punce smo malo zaspale, fantje pa  so igrali igrice na telefonu. Nazaj smo prispeli okoli devete ure, ko smo bili že vsi pošteno utrujeni.

 Bil je fenomenalen izlet in ga priporočam še naslednjim generacijam ter upam, da jih bo čim več opravilo bralno značko.

                                                                                                             Sara Brvar, 9r.

(Skupno 125 obiskov, današnjih obiskov 1)