Zlati značkarji smo se v petek, 14.5.2021, odpravili na celodnevno in noro zabavno pustolovščino. Tokrat smo  izbrali Koroško.  V popolni opremi smo se na 4-urno avanturo najprej popeljali z rudarskim vlakom, potem pa smo s kajaki 700  metrov pod površjem zemlje raziskovali podzemlje Pece. Sami. Kakor smo vedeli in znali. Labirint rudniških rovov zalitih z vodo,  globoka jezerca in prostorne dvorane so nas navdušile. Še posebej zato, ker smo se naučili veslati naprej in vzvratno. Pa levo in desno in naokrog. Kjer je bilo zaradi ozkih rovov premalo prostora za vesla, smo se  z rokami odganjali  od stropa in sten. Na nekaterih mestih pa smo iz istega razloga rov preveslali kar v leže. Kot vsak labirint  je imel tudi ta samo en izhod. Tako smo veslali in veslali in veslali. V družbi naglavnih svetilk, ki smo jih od časa do časa ugasnili, da bi  ugledali izhod oziroma luč  na koncu predora. Uspelo nam je! Preko manjšega slapu, ki pa te izdatno zalije. Ko smo zapustili kajake, smo se peš odpravili na raziskovanje rudarske jame. In potem strmo navzgor do odlične in bogate knapovske malice. Rudarski vlak nas je nato spet popeljal na svetlo.

Pot smo nadaljevali do centra Mežice,  do Raven in Kotelj. Tam so za nas – mimo rednega  urnika – odprli  Prežihovo bajto. Povh vsega  smo poslušali  zanimivo pripoved o življenju in delu pisatelja Prežihovega Voranca. Čudoviti razgledi,  pogled na Uršljo goro ter prelepo okoliško naravo so nas tako navdušili, da smo se zadržali precej dlje, kot smo nameravali. Po veselem druženju smo pot nadaljevali do Rimskega vrelca in nato do Ivarčkega jezera. No, pot okrog jezera sicer traja slabih deset minut, toda nas je spet premamila prelepa narava, ki je iz nas izvabila igrivega otroka.  Pa smo se zadržali  celo uro. Na  koncu dneva nam je postanek v piceriji z velikim vrtom ponudil priložnost, da smo obnovili preživeti dan in se ponovno do solz nasmejali.

Mojiceja Bonte

(Skupno 105 obiskov, današnjih obiskov 1)