Nekoč sta živela Janko in Metka. Živela sta v veliki hiši v mestu z mamico in očimom. Ker se nista smela ves čas igrati, sta se odločila, da se ju bosta znebila v nakupovalnem središču.

V nakupovalno središče so odšli po novo uro. Tam sta Janko in Metka starše zapeljala med tisoč policami, da bi se zagotovo izgubila. Ni trajalo dolgo, da sta se povsem izgubila. Janko in Metka pa sta vzela uro in odšla domov. Mamica in očim pa sta iskala izhod iz množice polic. Po nekaj urah sta prišla do hišice iz ur in nakita. Očim je zagledal tablo, na kateri je pisalo: zastonj. Takoj se je zagledal v eno izmed ur. Ko jo je vzel v roke, se je prikazala mlada in zelo lepa gospodična. Očim se je opravičil in uro položil nazaj. Gospodinja ju je povabila na čaj in piškote. Uro pa mu je podarila. Starša sta sprejela povabilo, saj sta bila že krepko žejna in malo lačna. V hiši je bilo vse iz ur. Okna, vrata in ogledala pa so bila iz nakita. Mlada gospodična, ki ju je sprejela, je bila namreč vila. Mati ji je povedala njuno zgodbo. Vila ju je s težkim in močnim urokom poslala domov. Med tem sta se Janko in Metka lovila. Prevrnila sta mamino najljubšo vazo in očimov stari kip. Ko sta starša zagledala razdejanje, sta se zelo razjezila. Janko in Metka pa sta bila presenečena nad tem, kako sta prišla domov. Starša sta ju močno okregala. Uvedla sta nova pravila. Od zdaj naprej sta imela za igranje samo eno uro, stvari pa sta morala nakupovati sama.

Ta pravila so veljala dva meseca. Do takrat pa sta se naučila, da na svetu ni samo igranje in je prva stvar šola. Mama in očim pa se v nakupovalnem središču nista nikoli več izgubila in tudi nakita ter ur jima ni nikoli zmanjkalo.

Iris, Zoja, Marija in Miha, 4.c

(Skupno 37 obiskov, današnjih obiskov 1)