REŠENI ZMAJ

Nekoč pred davnimi časi je v gozdu poleg velikega jezera stala ogromna skala. V tej skalnati votlini je živel zmaj s sedmimi glavami. Požrl je že vse ribe v jezeru in vse živali v gozdu.

Blizu te votline je na hribu stal grad, okoli njega pa se je razprostirala majhna vasica. Vsi so se zelo bali zmaja, saj so vedeli, da bodo tudi oni nekoč postali njegovo kosilo. Kmalu je prišel ta dan. Iz votline se je zaslišalo strašno rjovenje. Zmaj je bil lačen. Ljudje so se poskrili v svoje domove. Zunaj je ostal le majhen deček, ki ni vedel, kaj se dogaja. Nenadoma je nad seboj zagledal sedmeroglavega zmaja. A žal je bilo prepozno. Zmaj ga je zgrabil s svojimi kremplji in ga odnesel v skalnato votlino. To je videl dobrosrčni kralj. Poklical je svoje tri najpogumnejše viteze in jih poslal nad zmaja. Zajahali so vsak svojega konja in oddirjali do skalnate votline. Zmaj se je ravno pripravljal, da bo požrl dečka. Takrat pa se je z njim spopadel največji vitez. Dolgo se je boril z zmajem. Uspelo mu je, da je zmaju odsekal eno glavo, iz katere se je pokadil črn dim. Zmaj se je razjezil in ga z vso močjo zalučal v gozd. Naslednji se je z njim bojeval srednji vitez. Po dolgem boju z zmajem, mu je tudi on odsekal glavo. Tudi iz te se je močno pokadilo. Razjarjeni zmaj je viteza vrgel globoko v jezero. Na vrsto je prišel najmanjši vitez, ki pa je bil najpogumnejši. Nekoč mu je njegova babica pripovedovala, da ima zmaj šest hudobnih in eno dobro glavo. Če bo nekomu uspelo zmaju odsekati vseh šest hudobnih glav, bo zmaj postal dober in prijazen. Kot blisk se je vitez pognal proti zmaju. Vedel je, da je dobra glava tista, ki je največja. Boj je bil dolg in boleč, a vitezu je le uspelo. Ko je zmaju ostala samo ena glava, je postal krotek in prijazen. Spustil je dečka in skupaj z vitezom odšel proti gradu. Kralj se je zmaja najprej hudo prestrašil. Ko pa je videl, da zmaj nikomur nič noče, se je domisli, da bi lahko postal čuvaj gradu in vasi.

Od takrat naprej zmaj živi na obzidju gradu skupaj z vitezom, ki ga je odrešil zla. Skupaj čuvata grad in vasico pred tatovi, hudobnimi čarovnicami, divjimi zvermi in drugimi hudobnimi zmaji. Ljudje in kralj pa mu v zahvalo vsak dan podarijo kravo, bika ali ovco. Tako zmaj nikoli ni lačen, ljudje pa živijo srečno, mirno in veselo.

Gaj Lan Kunavar, 4. a

 

Orjakinja ŠPELA

Nekega dne me je robot Robi začaral v orjakinjo super Špelo. Zelo sem bila razočarana. Sčasoma sem ugotovila, da lahko počnem veliko stvari. Če sem bila v Ljubljani sem naredila korak in že sem bila na Hrvaškem. Nikoli me ni bilo strah, saj sem bila največja na svetu. Naenkrat pa je v mesto, kjer sem živela, prišla moja prijateljica orjakinja Lidija. Ko me je videla se je nasmehnila in me objela. Rekla mi je: Pridi, greva na dva litra kavice!!!! In sva šli. Ustavili sva se pri baru ”Kavica” in popili dva litra kavice. Zelo sem se smejala, ko mi je Lidija pripovedovala, da je šla z ljudmi tekmovat, kdo bo hitreje prišel na Triglav. Seveda je bila Lidija hitrejša. Jaz sem ji povedala, da sem videla orjaka Tomaža, kako je prdnil in odneslo je celo Novo mesto! Obe sva se zelo smejali.

Špela Peterka, 4.a

(Skupno 29 obiskov, današnjih obiskov 1)