Zlatorog
3. a in učiteljica Mija
Jezerska dolina in skalna Komna sta bili nekoč planinski raj. Tam so bivale Bele žene, mila dobrosrčna bitja, ki se jih narod še danes s haležnostjo spominja. Prikazovale so se v dolini, pomagale siromakom v stiskah, posebno še ženam pri porodu; tak otrok je bil potem celo življenje pod zaščito Belih žen. Pastirje so učile spoznavati zdravilna zelišča in njih moči, ob golih skalnih robovih so prebujale k rasti sočno travo, da bi našla koza uboščeva tu svojo pašo. Izogibale so se zahvalnosti dolincev in če se je kdo drznil, približati se preblizu visoki dolini, so ga odvrnile od nadaljnjega pota z grozečimi kretnjami. Če je prišel kdo pomotoma ali v nalašč iz drznosti v bližino njih bivališč, so ga prisilili kameni plazovi, nalivi in toča prihajajoča iz gor, k povratku.
Na steni, ki pada strmo v Soško dolino, so se pasle bele koze teh devic; če se jim je kdo približal, so spuščale nanj kamenje. Te koze je vodil Zlatorog, krasen kozel z zlatimi rogovi. Bele žene so ga naredile neranljivega. Če ga je strelec zadel, je iz njegove krvi, pa naj je kamorkoli padla, zraslo čudovito zelišče, imenovano čudežni balzam ali triglavska roža. Ako je zlatorog použil le en list tega zelišča, je takoj ozdravel, pa naj ga je lovec zadel v samo srce. Njegovi zlati rogovi pa so bili ključ do zlata v gori Bogatinu, ki ga čuva stoglavi zmaj.
Kjer ste stekata Soča in Koritnica, je stala nekoč ob cesti v Trbiž krčma. Hčer krčmaričina je imela mnogo snubcev, ljubila pa je le Trentarskega lovca, sina slepe vdove. Ta mladenič je slovel daleč naokrog kot najboljši lovec, splošno se je govorilo o njem, da je pod zaščito Belih žen. Poznal je vse steze in ni se mu bilo bati kamenih plazov. Neko spomlad so prišli na svojem potu v severne kraje zopet beneški kramarji in se ustavili v krčmi. Eden med njimi, mlad in bogat Lah, se je s sladkimi besedami dobrikal domači hčeri, tudi z lepimi darili ni skoparil. Zato sta se deklica in Trentarski lovec sporekla in dekle mu je sponesla, da so Lahi fina gospoda, ne pa takšni kakor je on, ki pozna vsa bogastva gora, pa ji doslej še ni prinesel triglavske rože, dočim ji je Lah že ob prvem svidenju podaril biserno ogrlico. Nato je lovec togotno odgovoril: “Vem kje je ključ do Bogatina, in če ga dobim, sem kralj v primeri s tvojimi kramarji, ki jim potem tabernaj, kakor hočeš.”
Užaljen je zapustil krčmo in se nato sestal z Zelenim lovcem. Ta mož ni bil baš na najboljšem glasu. Pripovedoval mu je mnogo o bogastvu v Bogatinu in ga pregovoril, da sta šla še isti večer zalezovat Zlatoroga. Res sta mu prišla na sled, Trentarski lovec ga je s strelom pogodil in potem sta sledila težko ranjeni živali po ozki stezi, ki se je končevala pred strmo pečino. Tedaj zagleda Trentarski lovec med snegom in ledom najlepše triglavske rože, med njimi tudi planike, ki je iz njih kuhal svoji materi zdravilo za oči. Mladenič se je spomnil uboge matere in že je hotel opustiti svoj namen, a Zeleni lovec ga začne zbadati s porogljivimi besedami in tako je šel lovec dalje po krvavi sledi. Zlatorog pa je medtem pritekel do mesta, kjer so rasle krvavordeče triglavske rože in jih je nekaj použil. Dale so mu prejšnjo moč; skokoma se približa po ozki stezi Trentarskemu lovcu, krasno zažari njegovo rogovje v sončni svetlobi. Lovca zapusti ob tem pogledu mirna zavest: pred njim ponosni Zlatorog, ki se približuje v grozečem naskoku, pod njim brezdanja globina, zadaj nebotična stena; zavrti se mu v glavi in telebne v globino.
Drugo pomlad je priplavalo njegovo truplo pred krčmo. V roki je lovec držal šopek triglavskih rož.
In ko so poleti prišli pastirji zopet v Jezersko dolino, so našli na mestu prejšnjega raja skalno pečevje; Bele žene so kraj za vedno zapustile, z njimi so odšle tudi bele koze. Zlatorog je v svoji jezi popolnoma porušil in pokopal livade in še danes se v skalovju poznajo sledovi njegovih rogov.
VIR: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, (first printed in 1930, Humar 1997)
(C) Andreja Vavpetič & Zdenka Wicher